ZGODOVINA IN ARHEOLOGIJA

Bogata arheološka preteklost Žumberka in Samoborskega hribovja je del kulturne dediščine in priča o stalnem prebivalstvu tega območja že od prazgodovine. V mejah parka je bilo doslej zabeleženih 34 arheoloških najdišč, kjer so našli dragocene ostanke materialne kulture od prazgodovine do poznega srednjega veka. Najdbe so shranjene v Samoborskem muzeju, Muzeju mesta Zagreb in Arheološkem muzeju v Zagrebu, vse z namenom, da se zagotovijo najboljši pogoji za njihovo ohranitev in zaščito.

Najzgodnejša znana kulturna dediščina tega območja sega v starejšo kameno dobo – paleolitik, o čemer pričajo ostanki taborišča lovcev na mamute iz Podstražnika pri Samoborju. Številne naključne najdbe, najdene konec 19. in v začetku 20. stoletja, potrjujejo, da je bilo to območje poseljeno skozi različna obdobja prazgodovine.

Zadnjih 20 let sistematičnih arheoloških raziskav je privedlo do odkritja zelo dragocenih arheoloških najdišč in obogatilo znanje o kulturni preteklosti Žumberka. V bližini današnje vasi Budinjak se nahajajo naselja in nekropole starejše železne dobe, ki po velikosti in pomembnosti predstavljajo eno najpomembnejših tovrstnih najdišč na jugovzhodu Alp. Dve bronasti čeladi, najdeni v prinčevih grobnicah, sta najbolj privlačni najdbi te nekropole. Čelada, najdena v prinčevem grobnem gomilu 3, je edini popolnoma ohranjen primerek ene od šestih skupin različnih vrst staroželezne čelade srednje Evrope.

Na poljih pod Gornjo Vasjo in v središču vasi Bratelji so bile raziskane starodavne nekropole iz zgodnjecarske dobe rimske države. Obdobje zgodnjega srednjega veka, ki ga je zaznamovala invazija barbarskih plemen na ozemlje nekdanjega rimskega imperija in kasnejše naseljevanje slovanskega prebivalstva, je v tem delu Hrvaške do danes ostalo slabo poznano. Najstarejša ohranjena arhitekturna dediščina iz časa poselitve Hrvatov je iz 13. stoletja, ostanki utrjenih mest, kot so Tuščak v bližini vasi Poklek, staro mestno jedro Žumberak in Okić, so dragocen vir za poznavanje srednjeveškega življenja na tem območju.

V drugi polovici 15. stoletja so Turki v svojih vojnih osvajanjih prodirali na območje Žumberka. Da bi preprečili nadaljnje turško opustošenje, se je začelo organizirano naseljevanje Uskokov – prebivalstva, ki je do takrat živelo na območju, ki so ga Turki že osvojili. Naselitev se je začela leta 1530 in je večkrat potekala do leta 1617, ko je prispela zadnja skupina naseljencev, sestavljena iz senjskih uskokov. V prvih štirih selitvah na območje Žumberka je bilo naseljenih 1000 hiš, kot so nekoč računali. V eni hiši je sodelovalo štiri ali pet bratov z družinami. Žumberaški uskoki sprejemajo obveznost služenja vojaškega roka, območje Žumberka pa je vključeno v Vojaško mejo. Usmerjeno naseljevanje območja s strani vojaške skupnosti je razvidno tudi iz odnosa dunajskega sodišča do novih naseljencev. Ferdinand I. Habsburški je namreč Uskokom podaril zemljo in jih izpustil za naslednjih dvajset let plačevanja davkov, davkov in dela, z obveznostjo vojne. Organizacija uskoških vojakov se je izkazala za uspešno že leta 1545, ko so pomagali ubraniti Zagreb pred Turki in Sisak leta 1593. Vojaška organizacija območja Žumberka je trajala do ukinitve Vojaške meje, torej do njene dokončne priključitve Hrvaški leta 1881. Nenadna razredna degradacija in pomanjkanje zemlje za toliko družin, pa tudi vojne, so prisilili lokalno prebivalstvo, da se je razselilo po Evropi in po svetu.

Med uskoškimi priseljenci so bili katoličani, pa tudi ljudje grško-vzhodne vere, katerih verski voditelji so stopili v zavezništvo s katoličani in začelo se je ustanavljanje grkokatoliških župnij. Najstarejša grkokatoliška cerkev je cerkev sv. Nikolaja v Badovincih je bilo ustanovljeno leta 1620. V času ustanovitve grkokatoliških župnij so gradili tudi cerkve. Vendar so bili večinoma zgrajeni iz lesa in večinoma niso bili ohranjeni, njihov videz pa nam je ostal neznan. Danes so na istem mestu zidane cerkve, zgrajene večinoma v 18. stoletju ali kasneje, na primer cerkve sv. Petra in Pavla v Mrzlem Polju, Sv. Nikolaja v Badovincih, Sv. Petke v Budinjaku, Sv. Jurja v Stojdragi in mnogih drugih. Redkost je cerkev Sv. Ilija na Sv. Geri, ena od najstarejših, če ne celo najstarejša grškokatoliška cerkev na Hrvaškem, zgrajena v času prve naselitve Uskokov na Žumberku. Ena najlepših grkokatoliških cerkva na Žumberku je cerkev sv. Petra in Pavla v Sošicah, ob kateri je katoliška kapela Marijinega vnebovzetja.

Žumberak je zaradi svojih naravnih danosti in zgodovinskih dogodkov zunaj glavnih tokov urbanizacije in gospodarskega razvoja še vedno območje izključno podeželskega značaja z bogato ohranjeno etnografsko dediščino. Lepoto njene naravne krajine bogatijo stari mlini, koze za sušenje sena, lesene stiskalnice za vino, tradicionalno zgrajene podeželske hiše z odprto verando, v kateri na božični večer pečejo božični kruh, medtem ko v pečici gori velik hlod.

MLAJŠA KAMENA DOBA, NEOLITIK (približno 6000 – 3500 pr. N. Št.)

Zadnje in najmlajše obdobje kamene dobe je svoje naučeno ime dobilo z združitvijo dveh grških besed – neos, kar pomeni new in lithos ali v prevodu kamen. Nov kamen ali nova kamena doba. V neolitiku so ljudje, tako kot v prejšnji kameni dobi, še vedno izdelovali orodje in orožje iz kamna, zdaj pa so ga po sto tisoč letih začeli obdelovati na drugačen način. Medtem ko so v zgodnjem in srednjem kamenem veku kamen obdelovali s cepljenjem mehkejših vrst kamna, so na novo obvladane neolitske tehnike obdelave, kot sta likanje in poliranje tršega kamna, omogočile izdelavo bolj finih in uporabnih orodij.

V času neolitika so se v gospodarskem in družbenem smislu zgodile korenite spremembe, ki so pospešile nadaljnji razvoj človeštva, zato se skupek teh sprememb imenuje neolitska revolucija. Za to revolucijo je značilen prvi pojav načrtovanega gospodarjenja v zgodovini človeštva – začetek kmetijstva in živinoreje, torej pridelava lastne hrane z gojenjem poljščin in domačih živali namesto nabiranja divjih rastlin in lova, torej nomadski lov – nabiralni način življenja. Kot posledica tega načina poslovanja se pojavita sedeči življenjski slog in ustanavljanje trajnejših naselij.

Kaj so našli na območju Žumberka iz obdobja neolitika?

Veliko število kamnitih sekir. Niso jih našli med arheološkimi izkopavanji, ampak povsem po naključju, na različnih lokacijah. Izdelane so predvsem iz andezita ali serpentinita (trde kamnine vulkanskega izvora). Spadajo v dve različni vrsti sekir – nekatere so ravne in trapezne oblike, druge pa so podobne kladivu in imajo na telesu luknjo za sajenje na ročaj. Ploske sekire, ki so bile privezane na ročaj, so ljudje prvič izdelovali v preteklosti, a ker se je tradicija njihove izdelave nadaljevala v času, ko so že obstajali sekire za sajenje, je težko reči, katera je mlajša in katera starejša za primerke Žumberka. Najdene sekire pričajo o naselitvi Žumberka in Samoborskega gričevja v mlajši kameni dobi. To orodje je bilo najpogosteje uporabljeno za krčenje gozdov, kar je takrat pomenilo ustvarjanje travinja, potrebnega za živino in gojenih rastlin za hrano.

Kje ga lahko vidim? Izvirne sekire so v Samoborskem muzeju.

BRONZOVA DOBA (OBLIKOVANJE KOVIN)

Kdaj je bilo to? približno od 3500 do 2200 pr

Besede iz dveh jezikov so si izposodile, da so sestavile novo, ki opisuje bakreno dobo. Latinska beseda aeneus, ki pomeni bron in grški lithos, preveden kamen, uporabljen skupaj (bronasta kamnita ali bronasto-kamnita doba) le na videz nima veliko smisla. Torej, kakšno zvezo imata bron in kamen z bakrom?

Prvi kovači v zgodovini človeštva so ravno v eneolitiku začeli razvoj metalurgije. Baker, ki so ga predelovali s kovanjem in vlivanjem v kalupe, je vse bolj začel nadomeščati kamen kot material za izdelavo orodij in orožja. V 3. tisočletju pred našim štetjem, nekoliko prej na Bližnjem vzhodu in kasneje v Evropi, je tehnologija obdelave kovin tako napredovala, da je bila odkrita in uporabljena bakrena zlitina, imenovana bron (zlitine bakra in drugih kovin, najpogosteje kositer). Od tod tudi obdobje 3. tisočletja pr. do približno 800-700. Pr pravimo mu bronasta doba.

Kljub pojavu kovine, iz katere so bili narejeni redki predmeti že v prejšnjem neolitiku, eneolitik ni bil čas intenzivnih in korenitih družbenih sprememb. Živina pa je začela prevladovati nad kmetijstvom in ker je hitreje ustvarjala presežke, je trgovina postajala vse bolj intenzivna. Ustvarjanje bogastva je verjetno vplivalo na oblikovanje tesneje povezanih rodovskih in plemenskih skupnosti.

Kaj so našli na območju Žumberka iz obdobja eneolitika?

Med arheološkimi izkopavanji v bližini cerkve v Mrzlem Polju so našli odlomke keramičnih posod. Približno kilometer stran od tega kraja je med pripravo polja za setev eden od prebivalcev istega naselja zagledal v brazdi preorane zemlje kamnito sekiro.
Strokovna obdelava teh primerov je pokazala njihov skupni izvor. Starodavni lastniki posod in sekir so bili nomadi, ki so naselili območje današnje severne Hrvaške v času eneolitika. Obdelovali so zemljo, gojili živino in gradili utesnjena bivališča, katerih spodnji deli so bili zakopani v zemljo. Njihovo ime ni znano, toda glede na najdišče Lasinja na reki Kupi, iz katerega izvirajo pomembne sledi njihovega življenja, so kulturo, ki so jo oblikovali, poimenovali Lasinja kultura. Predmeti, najdeni v Mrzlem Polju, so skromni, a neizpodbitni dokazi o njihovi prisotnosti na tem območju. Ali in koliko časa so pripadniki lasinjske kulture živeli na najlepšem kraškem polju osrednjega Žumberka, nam ostaja neznano.

Kje ih lahko vidim? Odlomke keramičnih posod najdete na Oddelku za arheologijo Filozofske fakultete v Zagrebu. Kamnita sekira je v zasebni lasti.

STAREJŠA ŽELEZNA DOBA

Kdaj je bilo to? 8. – 5. stoletje pr

Na širšem območju jugovzhodne Evrope se je zgodnja železna doba pojavila na prelomu med 9. in 8. stoletjem pr. Zaznamoval ga je videz železa, ki se je kot povsem nov material začel uporabljati za izdelavo orodja, orožja in nakita. Železo se je pojavilo razmeroma pozno v zgodovini civilizacije, ker za njegovo pridobivanje potrebujemo zelo visoko temperaturo, za razliko od bakra. Pospešeni razvoj nove metalurgije in tudi trgovina sta okrepila gospodarstvo starejših železnodobnih skupnosti, posledično pa so vse bolj izrazite razlike v premoženjskem stanju njihovih članov. V vse bolj razločenem slojevitem prebivalstvu s svojim bogastvom in ugledom izstopa najvišji družbeni sloj, vojaška aristokracija, katere najvidnejše predstavnike običajno imenujejo knezi. Njihove velike in razkošno opremljene grobove najdemo po vsej Evropi. Takšni grobovi se imenujejo knežji tumuli. Tumulus je umetno napolnjena zemljana gomila z grobovi, ki je v velikem delu Evrope pogosta oblika nagrobne arhitekture iz starejše železne dobe.

Kaj so našli na območju Žumberka iz starejše železne dobe?

Pri vasi Budinjak, v osrednjem delu Žumberka, se je ohranilo starejše železnodobno naselje na vrhu hriba in pokopališče s 141 tumuli, ki se nahajajo na polju pod naseljem. Zaradi velikega števila tumuljev je to območje eno največjih te vrste v jugovzhodnih Alpah. Arheološka izkopavanja so se začela leta 1984 in do zdaj je bilo izkopanih približno ¼ grobov. V njih so našli najrazličnejše predmete: kovinsko orožje in nakit, železne in bronaste okrasne zatiče, zaponke za oblačila (fibule), zaponke in zapestnice za pasove, bronaste nanonoge, železne steklene in jantarne ogrlice, bronaste britvice, železne sulice, nože in sekire ter številne keramične posode, v katere so v grobove pokojnikov postavljali hrano in pijačo. Raznolikost oblik in načinov okrasitve teh predmetov priča o bogastvu lokalnega prebivalstva in obrtniških spretnosti takratnih metalurgov in lončarjev. Veliko število predmetov s svojim načinom oblikovanja in okrasnimi motivi kaže na njihov izvor iz oddaljenih dežel, kot so Apeninski polotok, alpsko območje, Podonavje in osrednji Balkan. Očitno je, da je bil Budinjak takrat gospodarsko središče, ki je omogočalo stike z zelo oddaljenimi območji.

Do zdaj so na pokopališču v Budinjaku izkopali dva knežja tumula. V vsakem od njih je bilo veliko število grobov (v tumulusu št. 3 je bilo deset grobov, v tumulusu št. 139 sedem grobov). V središču vsakega gomila je bil en prinčev grob. V obeh knežjih grobnicah so našli bronaste čelade, ki so dragocene in redke najdbe iz starejše železne dobe v Evropi.

Premer gomile 139, krožnega tlorisa, je bil 19 čevljev. Knežji grob je imel komoro velikosti 3 × 2 metra, zgrajeno iz lesenih tramov, v katero sta bila položena dva človeka, moški in ženska. Skupaj s pokojnikom je bila najdena bogata oprema, kot so deli kostuma, orožje, s katerim je bil mož opremljen, oprema za konja in keramične posode za trup. Najdragocenejša najdba v grobnici je bronasta čelada, ki jo je budinjski princ v življenju nosil na glavi kot simbol moči in prestiža. Kot redko ohranjen primer vrste starejših železnodobnih čelad v Evropi je bila ta čelada poimenovana “tip Budinjak”.

Kje ih lahko vidim? Najdbe hranijo v Muzeju mesta Zagreb in Samoborskem muzeju.

Na območju arheološkega najdišča Budinjak je danes arheološki park, skozi katerega vodi učna pot knezov.

MLAJŠA ŽELEZNA DOBA

Kdaj je bilo to? od 4. stoletja pred našim štetjem do 1. stoletja našega štetja

Pojem pozne železne dobe na našem območju je povezan z nastankom keltskih plemen, ki so se okoli leta 400 pred našim štetjem z območja Srednje Evrope premaknila proti jugu, vzhodu in zahodu, da bi osvojili in kolonizirali večji del Evrope. Z osvajanjem novih ozemelj so prinesli tudi nove oblike kulture. Najbolj prepoznaven je njihov zelo dekorativni način okraševanja predmetov za različne namene, z okraševanjem zelenjavnih motivov ter živalskih in človeških mask. Po predhodnem znanju se Kelti na širšem območju severozahodne Hrvaške niso pojavili pred 3. stoletjem pr.

Kaj so našli na območju Žumberka iz časa mlajše železne dobe?

Leta 1922 je v gozdu Jama pri Podgrađu ob vznožju Okića prebivalec vasi Klake po naključju našel zemeljski kozarec s približno 1.600 kosov srebrnega denarja. Ta denar so kovali Kelti iz plemena Taurisk in je najstarejši denar na tem območju. Kelti so kovali denar po zgledu Grkov, zato je na sprednji strani vsake kopije upodobljena glava grškega boga Apolona, ​​na zadnji strani pa je prikazan konj. Zaradi velike količine denarja se domneva, da je bila ena od keltskih kovnic v Samoborju. Iz istega razloga se primerki denarja, najdeni ob vznožju Okića, imenujejo Samoborci.

Kje ga lahko vidim? Del “Samoborcev” je v Samoborskem muzeju, del pa v Arheološkem muzeju v Zagrebu.

RIMSKA ZGODNJA DOBA

Med letoma 35 in 33 pred našim štetjem je rimski general Oktavijan (kasneje prvi rimski cesar, za katerega se je položaj preimenoval v Avgust) vodil vojaški pohod, ki je razširil rimsko oblast na območje okoli reke Save. Tako je območje Žumberka postalo del Rimskega cesarstva. Novoosvojena območja v upravnem sistemu rimske države so bila razdeljena na province, Žumberak pa je pripadal provinci Panonija.

V osrednjem delu Žumberka je bilo najdenih več pokopališč, ki so bila zgrajena v 1. stoletju, kjer je pokop trajal do sredine 2. stoletja. Čeprav je bila takrat rimska državna uprava oblikovana na širšem območju, so pokopani na teh pokopališčih pripadali keltskemu plemenu Latobika, ki je stoletja pred prihodom Rimljanov naselilo območje sosednje Dolenjske v današnji Sloveniji. Arheološka izkopavanja pokopališč v Bratelji in Gornji Vasi so povzročila številne najdbe ostankov gmotne kulture Latobika. Na pokopališču v Bratelji je ohranjenih 34 grobov, v Gornji vasi pa 64 grobov, velik del pa jih je uničilo stoletno oranje okoliških travnikov. Latobici so med rimsko vladavino ohranili večino svojih običajev. Izdelali so posebne vrste keramičnih posod, kakršnih ni mogoče najti v inventarjih drugih plemenskih skupnosti. Eden takih značilnih keramičnih izdelkov so žare v obliki hiše. Latobics jih je pogosto izdeloval za svoje pokojne, včasih okrašene z liki petelinov na vrhu, žara iz Gornje vasi, na kateri so ob vratih vklesane 6 cm velike figure oboroženih mož, pa je edinstven primerek, ki mu do zdaj še ni bilo mogoče najti nič podobnega. Kljub negovanju lastnih običajev so Latobijci sprejeli novosti, ki jih je s seboj prineslo rimsko prebivalstvo. Veliko število steklenih posod, najdenih v Bratelji in Gornji Vasi, je nekaj povsem novega v materialni kulturi tega območja. Izdelujejo jih v velikih steklarnah, specializiranih za severno Italijo, od koder jih uvažajo, da okrasijo mize najbogatejših Latobicsov.

SREDNJI VEK

Po propadu Rimskega cesarstva so se po obsežnem območju Panonske nižine preselila številna germanska in nato slovanska plemena. Obdobje preseljevanja prebivalstva in čas prvega priseljevanja Hrvatov na to območje sta slabo poznana. Pisni viri, arheološke najdbe in najdbe osvetljujejo okoliščine in dogodke šele konec 12. stoletja, takrat je bil Žumberak območje, skozi katerega je potekala meja med Hrvaško-Ogrsko kraljevino in Nemškim cesarstvom.

Strateški položaj Samoborskega hribovja in Žumberka, vedno na stičišču držav ali vojaško-gospodarskih interesov in območja, na katerem so krožili različni kulturni in zgodovinski vplivi, je pogojeval zelo zgoden pojav številnih srednjeveških utrjenih mest-burgov, iz katerih danes lahko vidimo ostanke starih mest Okić, Lipovac, Žumberak, Tuščak, tik ob mejah parka pa ruševine starega mestnega jedra Samoborja ali ohranjene strukture starega mestnega jedra Ozlja. Konec 12. stoletja, leta 1193, pisni dokument omenja kraje na Hrvaškem, kjer so bili kasneje burgi: Okić, Krapina in Podgorje. Med tremi najzgodnejšimi omenjenimi burgi v pisnih virih sta dve lokaciji v samem parku ali v neposredni bližini njegove meje (Okić in Podgorje). (Lokacija Podgorjskega burga še ni dokončno ugotovljena, verjetno pa je bila na zahodnih pobočjih vznožja Plešivice.) na tem območju leta 1242. V tej intenzivni gradnji je denimo Sv. Elizabeta (‘Pepelara’) v Prekodravljah, Kamengrad pri Koprivnici, Krapina, Grebengrad, Veliki Kalnik, Medvedgrad.

Značilni srednjeveški burg Okić je zagotovo eno najstarejših utrdbenih mest na celinski Hrvaški, v tipološkem smislu pa gorski burg s predmestjem (pod njim so pomožne kmetijske stavbe, kot so hlevi, kovačnice in delavnice ali naselje obrtnikov in služabnikov plemiške družine obzidja). Današnji ostanki Okića skrivajo štiri posebne dele: spodnje predmestje z vhodom, hlevi in ​​stražarnico, od koder je ozka pot vodila do cisterne, nato do kapelice preproste romanske postavitve, s pravokotno ladjo in polkrožno apsido, skoraj v celoti ohranjeno steno s prepoznavnim polkrožnim slavoloka in na koncu na notranje dvorišče in stanovanjski del – palačo.

Prvi znani prebivalec burga je bil knez Jaroslav (Irislav) Okićki, ki se v virih omenja leta 1217 kot lastnik celotnega posestva, ki se je raztezalo vse do današnjega Blata v Novem Zagrebu in od njegove izjemne strateške lege . Še bolj znan je njegov sin Ivan I. Okićki, ki je imel posebno vlogo pri obrambi pred mongolsko invazijo leta 1242, zato je hrvaško-ogrski kralj Bela IV. v zahvalo je leta 1251 dodelil zemljo, da bi na njej zgradil nov burg. Bil je Lipovec pri Samoborju, kot nekakšen “mlajši brat” mesta Okić. Strah pred novimi zavojevanji in govoricami o vrnitvi mongolskih plemen je namreč še posebej spodbudil kralja Belo IV. da je plemstvu dovolilo graditi utrdbe za obrambo v tisti drugi polovici 13. stoletja. V nadaljnjih pretresih je Ivan Okićki prišel v posest tretjega znamenitega srednjeveškega burga v samoborskih hribih, starega mestnega jedra Samoborja (1260-1264) in tržnice pod njim. Konec 13. stoletja pa so Babonići, takrat najmočnejša plemiška družina na Hrvaškem, postali lastniki vseh treh mest, ki so nekoč pripadala knezom Okićem.

Nato sta se v lastništvu Okića in Lipovca izmenjali še dve slavni hrvaški plemiški družini: v 15. stoletju so skupaj z Ozljem prišli v posest Frankopanov, konec 15. stoletja pa je Okić pripadal škofu in kraljevemu kanclerju Tomi Bakaču Erdödyju, družina. Okić je bil opuščen konec 16. stoletja, ko je družina Erdödy v nižinskem Kerestincu zgradila veliko bolj udoben grad. Po nekaj stoletjih so se spremenili življenjski običaji, način vojskovanja, okus plemičev, zato ni treba “strmih gnezd” in nedostopnih mest na vrhu hribov, ampak so po nižinah zgrajeni močni gradovi, zaščiteni z bastijoni in obrambnimi bedemi.

Severozahodno od Okića in Lipovca, na Žumberku, je Tuščak, najbolj skrivnostni meščan na območju Parka. Tuščak je majhen burger, ki ni bil nikoli dokončan. Sestavljen je namreč iz ostankov le dveh pravokotnih stolpov, od katerih je bil en naseljen in požgan, so pokazale arheološke raziskave, drugi pa je ostal nedokončan. Drugi standardni deli burga, ki bi ta dva samotna stolpa povezovali v smiselno celoto, niso bili zgrajeni, kar kaže na naglico, s katero je moral biti ta kraj opuščen, najverjetneje že konec 13. stoletja. Menijo, da je bila last majhnega fevdalca na tem obmejnem območju med Nemškim cesarstvom in Hrvaško-Ogrsko kraljevino, na vidnem strateškem položaju visoko nad potokom Bregana.

Zgodovina starega mesta Žumberka je nekoliko jasnejša. Zgrajena je bila kot najbolj štrleča obmejna utrdba koroških vojvod Spanheim na izoliranem griču nad dvema pritokoma Kupčine, globoko v gorah Žumberak. V drugi polovici 13. stoletja je bil njen lastnik Engelbert Žumberački, ustanovitelj žumberškega plemiškega rodu iz Kostanjevice. Na seznamu župnij, ki spadajo v cerkveno-politično območje oglejskega patriarhata iz leta 1296, je tamkajšnja župnija sv. Križa in Žumberak poklicala Sicherberch. Ime tega celotnega Žumberka verjetno izhaja iz tega srednjeveškega imena. Njeno obrambno obzidje je nadgradil obrambni stolp, verjetno najstarejši izključno obrambni stolp (brez stanovanjske funkcije) v celinski Hrvaški, danes rekonstruiran v višino prvega nadstropja z vhodnimi vrati in tremi dodatnimi stolpi. Celoten burg je dvignjen na planoti, obkroženi z jarkom eliptične oblike. Zahodno od obzidja in zunaj njihove zaščite je stala cerkev sv. Kriza. S svojim položajem je burg nadzoroval ceste skozi gorovje Žumberak, vendar je svoj strateški pomen izgubil že v 16. stoletju, ko so se tu naselili Uskoki. Zato so zgradili novo mesto Žumberak nekoliko južneje, sedež uskoškega kapetana in poveljnika tega dela Vojaške meje, ki je bil leta 1793 uničen v požaru.

Čas srednjeveških burgov na tem območju nepovratno mineva s pojavom strelnega orožja in nato turške nevarnosti ob koncu 15. stoletja. Spreminja se način vojskovanja in s tem položaji in tlorisi obrambne arhitekture: pojavlja se nov tip utrdbe – gradovi z pravilnimi tlorisi, pogosto zgrajeni v nižinah z novimi oblikami utrdbenih elementov. Meščani gorja Samobor in Žumberak se postopoma spreminjajo v ruševine, ki jih prepušča zob časa.

Ob lokaciji, kjer je nekoč stalo Novo mesto Žumberak, je cerkev svetega Nikolaja škofa in žumberški steber.

Žumberački pil(astar)

V rimskokatoliški župniji Žumberak je sv. Nikolaja, ustanovljena leta 1334, je cerkev sv. Nikolaja. Ta srednjeveška stavba z gotskimi elementi in kasnejšim baročnim inventarjem se nahaja v vasi Žumberak in je bila obnovljena sredi 17. stoletja. Konec tega stoletja je bilo na tem območju zgrajeno Novo mesto Žumberak, sedež uskoških kapitanov in obrambna točka turških napadov, s tem pa tudi Žumberakov steber. Novo mesto Žumberak je leta 1793 zgorelo v požaru, danes pa tam pokrite ruševine počivajo, omenjeni pil pa ostaja simbol, vreden ogleda.

Zidani štiristranski baročni pil se s svojega nizkega podstavka dvigne v višino približno dveh metrov in pol, na vrhu pa nosi širšo prizmo s štirimi nišami, kjer so v fresko tehniki (stenski poslikavi) upodobljeni štirje evangelisti s svojimi znamenji. Pokrit je s skodlasto štirilicno streho. Ta vrsta gradnje je značilna za države vzhodnih Alp, kjer se ta oblika nadaljuje od Slovenije preko Koroške in vzhodne Tirolske.

Žumberški pil ima več posvetnih in verskih funkcij. Igra vlogo obcestnika, prav tako križ na križišču obeh cest in častilec štirih evangelistov zaradi svetniških upodobitev. Kot nalezljiva žaga ima talismansko vlogo zaščite pred nevarno boleznijo, kot steber sramu pa je bil kraj, kjer so bili storilci kaznivih dejanj privezani in kaznovani pred javnostjo. Po legendi je bila pil znan tudi kot zlobni steber. Ob njem bi se namreč zbirali zli duhovi in ​​čarovnice, tako kot je bila navada na križiščih. Žumberški pil ima zaradi številnih funkcij in simbolike skozi zgodovino veliko kulturno-zgodovinsko vrednost.

Princesa Žumberška

V kripti pod cerkvijo svetega Nikolaja so odkrili posmrtne ostanke dveh plemkinj iz 17. stoletja. Gre za babico (60) in vnukinjo. Gospa je bila oblečena v usnjene čevlje, šal, srajco, križ in medaljo svetišča iz Loreta ter rdeč svilen telovnik, ki je danes najstarejše obnovljeno žensko oblačilo na Hrvaškem. Vnukinja je bila ovita v pokrov s krono na glavi iz drobnih žic in cvetja, roke pa so bile v molitvi zavite v lok.

POREKLO IMENA ŽUMBERAK
Staro mestno trdnjavo so nekoč imenovali Sichelberg (Sichel = srp, Berg = hrib), ker ima Žumberačka gora obliko srpa. V 15. stoletju je bilo zabeleženo, da se je grajski gospodar imenoval Schönberger, okolica pa se je po njem imenovala Schönberg (schön = lepa, Berg = hrib). Ime Žumberak je nastalo s spremembo imena Schönberg v slovansko Šumberk bodisi iz besede Sichelberg ali Zimberk. Tudi po navedbah Damjana Lapajne je na seznamu župnij oglejskega patriarhata iz leta 1293 staro mesto Žumberak imenovano s srednjeveškim imenom Sicherberch. Možno je, da je ime Žumberak iz tega imena nastalo zaradi jezikovnih sprememb.

Neprekinjena povezava med človekom in naravo na teh območjih je povzročila tudi bogato kulturno dediščino.

MLINI
Zaradi obilice vode so bile številne potočne doline tega zavarovanega območja okrašene z vodnimi mlini. Omeniti velja, da smo včasih že davno lahko šteli več kot 180! V zgodovini je bil mlin na vodni pogon, to je mlin, najbolj razširjena metoda predelave žit, skupaj z ročnim brusilnikom in tistim na živalski pogon. Sestavljen je iz zunanjega in notranjega dela. Zunanji del, torej pogonsko kolo z rezili, najpogosteje poganjamo z izlivanjem ali prelivanjem usmerjene vodne mase, katere sila se mehansko prenaša na notranji del mlina. V notranjosti stavbe najdemo ohišje in vrtljivi del, sestavljen iz dveh kamnitih brusilnikov (mlinskih kamnov), ki meljejo žito. Žumberške mline danes redko obnavljajo ali vzdržujejo in jih žal pogosto najdemo kot ruševine. Kljub temu obstajajo spomini na tradicionalno pridelavo moke, pa tudi na povezavo med človekom in naravo.

KOZOLCI
Prizori kozolcev, postavljenih vzdolž urejene trate, so pogosto povezani s tradicionalnim senožeti. Na območju Žumberka (verjetno pod vplivom slovenske strani) je znana tudi gradnja kozolcev, torej lesenih konstrukcij za sušenje sena. Danes takšne poznamo v dveh različicah – odprti leseni hlev za shranjevanje orodja, lesa, sena itd. In preprosta konstrukcija dveh ali več debelih stebrov, prečno povezanih z manjšimi.

VUZMENKE IN VITULJAČE
Vzpostavljeni krščanski običaj kurjenja kresov na tem območju je potekal za veliko noč, Jurjevo in Janezovo. Prižiganje kresov iz funkcionalističnih razlogov je odvisno od nadmorske višine in rasti vegetacije, zato je zgodnji kres za Jurjevo najpogosteje povezan z nižjimi višinami, za Ivanje pa z višjimi. Velikonočni kres pogosto ni povezan z rastjo vegetacije, ampak je usklajen z verskim koledarjem. Značilnost tradicionalnega žumberškega velikonočnega kresa, vuzmenke, je razporeditev kupa borovih in smrekovih vej okoli lesenega stožca. Kres prižgejo zgodaj na noč na veliko soboto ali zgodaj zjutraj na veliko noč. Prižiganje kresov je veljalo tudi za tekmovanje med vasmi, kjer bi bil največji kres ponos vaščanov. Prejšnje prižiganje manjših kresov je pogosto služilo kot trik za zavajanje in zasmehovanje sosedov, ki bi hiteli zakuriti pravi kres. Ko takšna dejanja niso uspela, so sosedje pogosto znali ukrasti in zakuriti ogenj nekoga drugega. Zato je bila običajna navada, da iz koruze (“debelost”, “debelina”) in desk in manjših ognjišč delajo pokrit prostor, s katerim človek opazuje noč. Danes je vuzmenke mogoče videti le v okolici Krašića.
V 16. in 17. stoletju so žumberški uskoki med turškimi napadi sežgali petarde, torej ognjene stebre, ki jih je pogosto spremljalo zvonjenje cerkvenih stolpov in streljanje. Takšne “vojaške sirene” so bile razširjene po celotni Vojaški meji in so pogosto opozorile na nevarnost od obale do notranjosti celine.

SAKRALNA DEDIŠČINA
Na tem območju je poleg športnega, rekreacijskega in podeželskega turizma še posebej razvit verski turizem, povezan s tradicionalnimi pomilostitvami. Posebej dragoceni so sakralni spomeniki iz 14. stoletja, kot je rimskokatoliška cerkev sv. Jurja v Dojutrovici v Vivodini in Sv. Marije Magdalene na Oštrcu. Najstarejša grkokatoliška cerkev sv. Nikole v Badovincih izvira iz 17. stoletja po naselitvi Uskokov. Trenutno je na seznamu zaščitenih kulturnih dobrin 16 sakralnih objektov z območja naravnega parka.
Verski turizem je še posebej povezan s kraškim delom, t.i. Dolina kardinalov, od koder imajo korenine blaženi kardinal Alojzije Stepinac (Krašić), kardinal Franjo Kuharić (Pribić), škof Juraj Jezerinac (Jezerine) in škof Josip Mrzljak (Krašić, prek svojih staršev).

VOJAŠKA DEDIŠČINA

Na tem območju štejemo 32 plemenitih grbov, povezanih z vojaško in kulturno identiteto Uskokov.

NARODNA NOŠA

Na tem območju se prepletata dve vrsti narodnih noš. V panonski vrsti noše prevladuje belina, kot jo najdemo v narodni noši severozahodne in panonske Hrvaške. Za dinarski tip narodne noše, ki je na to območje prišel skupaj z Uskoki, je značilen rdeč tkani volneni predpasnik.

Zanimivo je, da je na območju Žumberka navpična tara, torej pokončen tip statve.

TRADICIONALNA GRADNJA ŽUMBERŠKE REGIJE

Tradicionalna gradnja hiš na tem območju je značilna za kombinacijo panonskega in alpskega vpliva na območju Žumberških gora. Hiše so prilagojene naklonu terena in so običajno postavljene na daljšo stran pravokotno na plasti terena, tako da je spodnji del hiše pogosto zakopan v zemljo. Temelji in stene kleti so kamniti, pritličje pa iz strnjene zemlje. Stene zgornjega nadstropja so lesene, del stene okoli kamina pa je kamnit. Hiše so bile najpogosteje zgrajene v dveh nadstropjih, kjer je prvo služilo kot komercialni, drugo pa kot stanovanjski prostor. Služni prostor je pogosto služil kot skladišče orodja in hrane, hkrati pa tudi hlev. Stanovanje je bilo razdeljeno na kuhinjo (predsobo) in sobo (hišo). Na zunanji strani je bila z dveh strani obdana z verando (ganjak). Na steni med kuhinjo in sobo je bilo kurišče, ki je bilo ob strani kuhinje kamin, in ob strani sobe peč iz ploščic. Ob sobi je bila manjša soba (kambra). Vrata so bila običajno enokrilna, okna pa dvokrilna, s tridelno razporeditvijo stekla na krilu. Streha starejših hiš je bila pokrita s skodlami (gosto vezani in zloženi snopi pšenice, rži ali ječmena na steblih) ali skodlami. Omejitve v materialu in redke dimenzije hiš so pravzaprav odraz človekovega sobivanja z naravo v tistem času in odličen primer uporabljene človeške mere v okolju. Identiteta okolja se prekriva z identiteto človeka in postanejo neločljivi. Zato je tradicionalna arhitekturna dediščina Žumberka odličen primer globoke etike in okoljske zavesti.

NAČIN ŽIVLJENJA

Območje Samoborskega in Žumberškega pogorja je prava zakladnica starin, ki pričajo o tradicionalnem načinu življenja. Stare hiše z nekdanjim orodjem in pohištvom, narodnimi nošami, starimi recepti in ljudsko modrostjo že dolgo počasi izginjajo. Obiskovalci tega območja in ljubitelji podeželskega turizma prispevajo k ohranjanju spominov, skritih v tej bogati skrinji kulturnih zakladov.

Območje naravnega parka “Žumberak – Samoborsko gorje” je zelo podeželsko območje brez mest in večjih središč. Ljudje se tradicionalno ukvarjajo z živinorejo in kmetovanjem, sadjarstvom in vinogradništvom. Na južnih pobočjih do 600 metrov nadmorske višine se razprostirajo številni vinogradi. Strma pobočja, osvetljena s soncem, so idealna za gojenje tradicionalnih sort grozdja. Na visokogorskih planotah v težjih razmerah uspevajo krompir in koruza. Pšenico, ječmen in rž sejemo na zaščitenih in zaščitenih območjih.

V nekaterih vaseh ljudje vozijo svoje ovce, koze in krave na pašo. Tam, kjer so pobočja strma, govedo gojijo v hlevu, poleti pa jim prinašajo sveže pokošene travniške rastline ali pozimi dišeče posušeno seno.

Živali v podeželskih gospodinjstvih niso gojili samo zaradi mleka, mesa in jajc. Do sredine 20. stoletja se je uporabljalo delo živali. Vzrejali so vole, vlekli plug ali voz, poln sena ali letine. S pojavom mehanizacije reja konj in volov na tem območju vse bolj izumira.

V idealni povezavi kmečkega gospodinjstva z naravo se zapira krog med rejo domačih živali za meso, jajca, mleko itd. Ter gojenjem rastlinske hrane in krme na domačem gnoju.

ŽUMBERAČKI DIJALEKT

Območje gora Žumberak in območje okoli Karlovca se nahaja severno od stare tromeje hrvaških narečij in se ponaša z dialektološkim bogastvom. Žumberak je skozi svojo zgodovino postajal tudi svojevrstno presečišče štokavščine, kajkavščine in čakavščine skozi migracijske tokove. Med turškimi pohodi v teh krajih se je prebivalstvo spreminjalo. Del avtohtonega prebivalstva beži pred Turki, medtem ko se uskoško prebivalstvo postopoma naseljuje. Tako v potopisu Stanka Vraza »Cesta z zgornje strani« iz leta 1841 najdemo izjavo: »Uskoki govorijo čisti štokavski jezik na bosanski način, s to razliko, da v njem ni toliko turških besed, ker so že zapustili domovino. ” Naselitev Uskokov v 16. stoletju je prinesla novomašnike Čakavce in Štokavce k tamkajšnjim kajkavcem ob sožitju dveh skupin prebivalcev z izrazitimi dialektološkimi razlikami: domačih rimskokatolikov kajkavcev in grkokatoliških naseljencev Štokavcev in deloma čakavcev.

ZAŠČITENO KULTURNO BLAGO

Z odločbo Ministrstva za kulturo Republike Hrvaške iz maja 2019 krajina “Žumberak – Samoborsko gorje – Plešivičko prigorje” s skupno površino 560 km2 predstavlja zavarovano kulturno dobrino. S tem sklepom je celoten del Naravnega parka “Žumberak – Samoborsko gorje”, razen manjšega vzhodnega dela Karlovške županije, vstopil v sistem ukrepov za zaščito kulturnih dobrin.

Pokrajina je prepoznana kot zgodovinska, spontano razvita podeželska pokrajina, ki v današnjem videzu prikazuje interakcijo narave in človeka v tisočletnem zgodovinskem razvoju. Osnovna prostorska značilnost je bogato razkosana gorska veriga hribovja Žumberak – Samobor, ki se odpira proti ravnicam doline reke Kupe na jugu do Plešivice, Slavetića, Krašića in Vivodine. Njegova posebnost je bogato razčlenjen relief, prekrit z mozaikom gozda, travnikov in pašnikov ter njiv, znotraj katerih se nahajajo zgodovinske vasi z ohranjenimi tradicionalnimi stavbami.

Poleg naravnih vrednot, kot so gozdovi, geološke strukture, številni vodotoki, slapovi in ​​izjemna raznolikost flore in favne, so značilnost tega območja tudi primeri dragocene arhitekturne dediščine, kot so stari burgi, cerkve in kapele rimskokatoliške in grkokatoliške provenience, tradicionalne koče, mlini in številna arheološka najdišča. kraji, povezani v prepoznavne oblike prostorskih vzorcev.

SLAVNI ŽUMBERČANI

Janko Šajatovic Krabat

Hrvaški častnik, rojen leta 1624 v Jezernicah. Prihaja iz družine uskoških plemičev grkokatoliške veroizpovedi iz vasi Jezernice pri Sošicah. Bil je pripadnik vojaškega plemstva in je služboval v Karlovškem generalatu pod vodstvom grofa Petra Zrinskega. Svoje vojaške sposobnosti je dokazal v boju s Turki in v tridesetletni vojni. Zahvaljujoč karizmi in gospodarskim novostim, ki jih je prinesel v Saško, mu domačini dajejo mitski status čarovnika in zaščitnika, kult Krabata pa tam še danes še posebej častijo.

Tadija Smičiklas

Hrvaški zgodovinar, rojen na Reštovem leta 1843. Osnovno šolo je obiskoval v Sošicah, nato pa je odšel v grškokatoliško semenišče v zagrebškem Gornjem Gradu, kjer je končal srednjo šolo. Tadija je za seboj pustil številna pisna dela o zgodovini Hrvaške in Žumberka in upravičeno nosi naziv “hrvaški Herodot”.

Jovan Hranilović

Rojen leta 1855 v bližini Drniša, je večino svojega življenja preživel kot grkokatoliški duhovnik na Žumberku. Jovan je bolj znan kot pesnik, iz njegovega peresa pa je nastala “Žumberška elegija”, pesniška zbirka, v katero je vlil svojo ljubezen do te gore:

Gorske lire so bele,

Golobi, angeli,

Povsod hrib na vrhuncu

V Božjem soncu, ki se greje?

Nu pristopi spet občuduje,

Ti golobi niso sivi,

Že bele cerkve, majhne

Padli so po vrhovih.

Zinka Kunc Milanov

Ta svetovno znana operna diva, la regina della casa (kraljica hiše) Metropolitanske opere v New Yorku, rojena v začetku 20. stoletja, ima korenine v Sopotu po dedku Petru Smičiklasu. Velja za enega najlepših glasov 20. stoletja. Odlikovanje je prejela kot ena izmed 87 ljudi tujega rodu, ki so prispevali v New Yorku in ZDA.

Janko Matko

Slavni hrvaški pisatelj, najpomembnejši predstavnik t.i. ljudskega slovstva, se je rodil leta 1898 pri Krašiću. Obiskoval je frančiškansko gimnazijo v Vukovaru, zaradi zlomljene noge in izbruha prve svetovne vojne pa je opustil šolanje in v Vukovarju zaključil urarstvo, optiko in draguljarstvo. Na naslovu Ilica 45 blizu Britanskega trga je odprl svojo znamenito trgovino, kjer je navdih za svoje romane črpal iz zasebnih resničnih zgodb svojih strank. Njegov prvi roman “Žrtev”, objavljen leta 1938, je še danes najbolj omenjen.

Drugi znani Žumberčani:

Nikola Badovinac, zagrebški župan v letih 1885-1889; Akademik Milan Herak, geolog in paleontolog; vojaški pilot Miroslav Peris; jezikoslovec Petar Skok; novinar Božidar Magovac.