BIOLOŠKA RAZNOLIKOST

BIOLOGIJA

Naravni dejavniki, pa tudi dolgotrajna aktivnost človeka in njegovo sobivanje z naravo, so iz Krajinskega parka “Žumberak – Samoborsko gorje” naredili območje zanimive in bogate biotske raznovrstnosti.
Tako imenovana kulturna, mozaična pokrajina, v kateri se odprta, travnata območja izmenjujejo s tistimi, ki jih pokrivajo gozdovi, je rezultat človekove dejavnosti – krčenje gozdov, ki bi brez njegovega vpliva pokrivalo celotno območje parka, ustvaril odprte, negozdne habitate, v katerih živijo “nove” negozdne vrste. .
Tako si je človek in nehote že dolgo prizadeval povečati naravno raznolikost tega območja.
Danes so takšni travniški habitati resno ogroženi zaradi naravnega nasledstva, saj je čedalje manj ljudi, ki obdelujejo polja, pasejo živino ali kosijo travo. Ne potrebujejo več ribnikov, stoječe vode, ki je služila za napajanje govedi, veliko redkih in zaščitenih živali pa je dom, kraj za vzrejo ali krmo.

FLORA

Vegetacija območja parka je zelo raznolika in bogata z vrstami, taksonov pa je več kot tisoč. Ta raznolikost je posledica kompleksnih vplivov reliefa, geološkega ozadja, podnebja, vodnega režima in številnih drugih okoljskih dejavnikov. Poseben geografski položaj med dinarskim, alpskim in panonskim območjem omogoča vpliv flore okoliških območij. Selitve rastlin, ki so se zgodile med pleistocenskim nihanjem podnebja, so vplivale tudi na raznolikost današnje flore – nato so se preselile na to območje in do danes na območjih z ugodnimi mikroklimatskimi razmerami obdržale rastline različnih rastlinsko – geografskih območij. Tu se srečata evro-sibirsko-severnoameriško in sredozemsko območje, zato oba predstavljata tipična cvetlična elementa. Tudi človek je s svojimi dejavnostmi pomembno vplival na raznolikost: tradicionalni podeželski način življenja v številnih vaseh in zaselkih je le prispeval k raznolikosti vegetacije.

Lillium martagon; avtor: Antun Cerovečki, izvor: HTZ

GOZDOVI

Od gozdne vegetacije je na spodnjem gričevnatem območju najbolj razširjen gozd hrasta kitovca in gabra, na strmih toplih pobočjih hrastovih in črnograbovih gozdov, medtem ko so na najvišjih območjih bukovi gozdovi najpogostejši. Ti gozdovi so tudi življenjski prostor nekaterih ogroženih in zaščitenih rastlinskih vrst, kot sta svetovno občutljivi vrsti Iris croatica in Daphne blagayana.

Gozdni robovi in ​​nasadi, tj. Prehodna območja med gozdovi in ​​odprtimi habitati, so pomembni za vrste, dovzetne za pašo in poteptanje, in prilagojeni senčnim razmeram, kot so nekatere globalno občutljive vrste kaćun (divje orhideje) in lilije.

Gozd; avtor: Antun Cerovečki, izvor: HTZ

TRAVNIKI

Le majhen del travinja je naravnega izvora. Prebivalci tega območja so najprej prizadeli večino travišč, travniških sadovnjakov in obdelovalnih površin, najprej krčenje gozdov, nato pa izvajanje tradicionalnih kmetijskih dejavnosti, ki so ohranjale takšne polnaravne habitate. Travniki na območju naravnega parka so zelo bogati z vrstami – ponekod so na enem kvadratnem metru zabeležili do 40 vrst rastlin! Veliko jih je v Rdeči knjigi hrvaške žilne flore. Na tratah so večinoma prisotne trave, vendar skupaj z njimi rastejo številne druge vrste rastlin, značilne za določeno vrsto trate. V nižinah so najbolj razširjeni travniki visoki travniki (Arrhenatherum elatius), na suhih pobočjih hribovitega območja pa travniki pokončnega ovsa (Bromus erectus). Poleg teh so na višjih območjih najpogostejši travniki travniških lasulj (Festuca pratensis) in navadnih kapljic rose (Agrostis tenuis), nato travniki Sesleria tenuifolia ssp. Kalnikensis in nato travniki trdega lesa (Narduus stricta). Območja mokrih in močvirnatih travnikov in ravnih barja so prav tako zelo pomembna za biološko raznovrstnost parka. Pomemben primer je območje ob potoku Jarak, kjer je na samem grebenu zabeleženih 74 rastlinskih vrst, od katerih jih je 7 na Rdečem seznamu flore, 11 pa je strogo zaščitenih. Med njimi je treba globalno izpostaviti kritično ogroženi vrsti Eriophorum angustifolium in Tofieldia calyculata; globalno ogrožene vrste šašev, globalno občutljive vrste proksimalnega šaša (Carex panicea) in dišečih dvokaličnic (Platanthera bifolia) ter vrsta s statusom premalo znanega (DD) na Hrvaškem, podolgovat šaš (Carex elongata). Na tem območju se v hrvaški flori pojavlja tudi redkih 6 vrst orhidej, pa tudi mesojeda značilnost tega habitata – gorska tustica (Pinguicula alpina).

MAH

Terenske raziskave, ki so jih poleti 2014 opravili botaniki z Oddelka za biologijo Prirodoslovno-matematične fakultete Univerze v Zagrebu in Madžarskega prirodoslovnega muzeja v Budimpešti, so privedle do seznama kar 168 vrst mahov. Dve vrsti sta bili prvič zabeleženi na Hrvaškem (Pseudoleskeella rupestris in Riccardia incurvata). Tri zabeležene vrste so na Rdečem seznamu evropskih mahov, ena od njih (Mannia triandra) pa je na seznamu Bernske konvencije in Direktive EU o habitatih.

GOBE

Do zdaj je bilo na območju parka zabeleženo 377 vrst gob. Glede na raznolikost habitatov, veliko območje naravnega parka in dejstvo, da je za preučevanje gliv treba najti njihova plodna telesa, ki so kratkotrajna, se pojavljajo v določenih letnih časih ali pa je njihov videz v nekaterih letnih časih popolnoma odsoten, lahko sklepamo, da je to le majhen del skupno število glivičnih vrst na tem območju. V okviru raziskave, ki je bila izvedena leta 2007, je bilo najdenih 7 vrst gob, novih v naravnem parku “Žumberak – Samoborsko gorje”, od katerih je vrsta sivo-rjavega polža (Hygrophorus camarophyllus) na hrvaškem rdečem seznamu gliv z EN (globalno ogrožene vrste).

LIŠAJI

Predhodne lihenološke raziskave, opravljene na območju naravnega parka “Žumberak – Samoborsko gorje” v letih 2007 in 2008, so zabeležile 79 vrst lišajev, od tega tri na hrvaškem rdečem seznamu lišajev. To so Bryoria fuscescens (s taksoni, občutljivimi na status VU), Lobaria pulmonaria (s statusom ogroženih taksonov – EN) in rod Usnea (status VU). Med raziskavo so zabeležili najdišča, izjemno bogata z lišaji, kot so bukov deževni gozd na območju Kute, širše območje Budinjaka, Sv. Gera, pa tudi vsi raziskani stari sadovnjaki. Po Prodromusu lišajne flore Jugoslavije (Kušan, 1953) so bili na območju Žumberka in Samoborskega hribovja, uvrščeni na hrvaški Rdeči seznam lišajev (2007), najdeni naslednji taksoni: Baeomyces rufus (NT – skoraj ogrožen takson), Dibaeis baeomyces (VU), Lobaria pulmonaria (VU), Menegazzia terebrata (VU) in Solorina saccata (VU).

FAUNA

Območje parka je bogato tudi z živalskimi vrstami.
Čeprav ni pogosto, je tu mogoče srečati velike plenilce, kot sta medved (Ursus arctos) in volk (Canis lupus). Obstaja veliko majhnih sesalcev, dvoživk, plazilcev in zelo raznolik svet nevretenčarjev. Na tem območju živi veliko vrst ptic – med drugim obstajajo ptice roparice (na primer jastreb) in ptice, ki živijo ob potokih (vodne ptice, gorska pastirja). Dvoživke in plazilci na tem območju vključujejo večino vrst, značilnih za preostali del celinske Hrvaške. Vendar pa je poleg pegastega salamandra (Salamandra salamandra), pogostega lokalnega prebivalca, na najvišjih nadmorskih višinah zabeležen tudi redek črni salamander (Salamandra atra). Ribniki, ki so jih nekoč uporabljali za prehrano živine, so pomembna drstišča mnogih dvoživk, kot so dvoživke in žabe. Od kač so bili zabeleženi posadka (Vipera ammodytes), rdeča posadka (Vipera berus), belorepa jelena (Natrix natrix), belorepa (Zamenis longissimus), gozdna petelinka (Coronella austriaca) in ribičica (Natrix tessellata). Vse razen rdečelasih in belorepih jelenov so strogo zaščitene vrste. Med kuščarji so najpogostejši stenski kuščar (Podarcis muralis), sledi slepi kuščar (Anguis fragilis) ter zeleni kuščar (Lacerta viridis) in živorojeni kuščar (Lacerta vivipara). Zaradi ekoloških pogojev, kot so temperatura vode, količina kisika in pretok v potokih na območju naravnega parka postrv, pogosto prebivamo.

Lanius collurio; avtor: Boris Krstinić

Ne smemo izpustiti številnih nevretenčarjev, ki močno prispevajo k bogastvu biološke raznovrstnosti tega območja. Veliko jih je tudi ogroženih, zaradi premajhnih raziskav pa naj bi jih še vedno posneli. Naj omenimo le globalno občutljivo vrsto gorskega modrega metulja (Phengaris alcon rebeli), katere preživetje je tesno odvisno od drugih vrst, na primer travniškega sirišča in mravlje iz rodu Myrmica.

Dinarski kras, ki v svojih podzemnih strukturah (jamah in jamah) zbira številne še neraziskane vrste nevretenčarjev, je izjemnega pomena v sestavi favne, netopirji pa so tudi predstavljeni kot naša najbolj ogrožena skupina sesalcev. Nedavne raziskave kraškega podzemlja na območju Parka so odkrile tudi novo vrsto znanosti o členonožcih.