GEOLOGIJA

Edini zapis o zgodovini našega planeta leži v pokrajini in skalah pod nogami. Le v njih je mogoče slediti procesom, spremembam in dogodkom, ki so milijone let oblikovali naš planet. Zapisi v kamninah in pokrajini so edinstveni in presenetljivo krhki, kar je nekoč uničeno, pa postane nepovratno.

Na celotnem območju parka je vdolbino reliefa zelo visoko, k temu pa prispevajo številne globoke erozijske doline strmih strani, gorskih vrhov in grebenov.
Med številnimi potočnimi dolinami izstopajo globoko vrezane doline glavnih vodotokov: Bregana, Lipovačka in Rudarska Gradna, Kupčina in Slapnica. Kanjon reke Slapnice je zaradi izjemne lepote in na več mestih aktivnega procesa nastanka lehnjaka zaščitena pokrajina. Poleg krajinskih vrednosti dolin in vodotokov v nekaterih od njih obstajajo tudi slapovi, med katerimi so najbolj znani 40 m visok slap Sopot pri Sošicah, slap Vranjački in 15 m visok slap Brisalo v dolini Slapnice ter Cerinski vir na potoku Javorački. Pri slapu Vranjački v dolini Slapnice je vidna delno uničena, delno pa tudi aktivna sedrena pregrada.

Slapnica; avtor: Boris Krstinić

To območje po geotektonski strukturni strukturi spada na mejo med t.i. Dinarske karbonatne platforme in območja Notranjih Dinaridov, to so Dinaridi, Panonska kotlina in Alpe. Zato se na tem območju prepletajo naravne in geografske značilnosti dinarskega kraškega terena in kraških planot, nato panonskega zaklada ravninskega območja mirnih teras in vodotokov ter alpske pokrajine ostrih grebenov in pečin.
Območje parka je bilo zgrajeno skoraj izključno iz sedimentnih kamnin, ki so nastale v starodavnih morjih Tethys in Paratethys. Magmatske kamnine se pojavljajo na majhnem območju med Plešivico in Samoborjem.

Območje žumberškega in samoborskega hribovja je posledica geoloških dogodkov, ki jih lahko zasledimo od paleozoika do danes, torej od pred več kot 250 milijoni let do kamnin, ki nastajajo še danes. Večji del terena je pokrit s triasnimi karbonati (zlasti dolomiti). Jura je pretežno apnenec, kreda je apnenec in fliš, terciar pa je bogat z različnimi klastičnimi facijami, ki so posledica močne tektonske aktivnosti s pogostimi spremembami v usedalnem okolju. Kvaternarni sedimenti vključujejo gline, pesek, prod, sedre in mlajše naplavine lokalnih vodotokov.
Tak material povzroča nastanek krasa, ki pokriva kar 90% ozemlja parka. Tu so številne kraške površinske oblike, kot so vrtače, zalivi in ​​slepe doline. Prepad in kratka brezna so pogosta, zlasti v zahodnem delu parka. Poleg površinskih pojavov kraške značilnosti območja Žumberka, pa tudi dela samoborskega hribovja potrjujejo številni podzemni pojavi, torej jame in jame. Na tem območju je bilo doslej raziskanih več kot 137 speleoloških pojavov. Trenutno je najgloblja jama Bedara z raziskovano dolžino več kot 1020 m in globino približno 113 m. Za zdaj je najdaljša jama Provala z 1862 m topografsko zabeleženih kanalov.

Območje parka je izjemno bogato z vodnimi viri, doslej pa so bili zbrani osnovni podatki za skupno 847 virov. Največji viri so Kupčina, katere izkoristek se giblje med 102 l / s in približno 1500 l / s.

Med ostanki življenja, ki jih najdemo v parku, so pomembni fosili davno izumrlih amonitov, glavonožci s hriba Gregurić ter ribe, školjke, morski ježki, rastlinski ostanki